Mamine in očijeve sanje, da bi se udeležila tekmovanja Rally-a Pariz-Dakar in videla Lac Rose v Dakarju so stare že več kot desetletje. Ker tega rallya ni več v taki obliki, nas je mami že lani v pričetku leta prijavila na nov, podoben, predvsem pa cenejši rally, pod pogojem, da gremo lahko tudi otroci zraven. Organizator se je strinjal in mami nas je vpisala v »nedirkaški« razred. V sklopu te organizacije smo šli malce zaradi dirkaške žilice staršev, malce zaradi varnosti potovanja po teh krajih, večino pa zaradi želje po videnju novega, še neznanega sveta. Štart Intercontinental Rally-a 2011 je bil 31.01.2011 v Španiji v Almeriji in cilj 13.02.2011 v Senegalu v Dakarju. Na srečo imam zelo razumljivo učiteljico - gospo Janjo Jeraj in ravnatelja – gospoda Milana Burkeljco. Tako sem se lahko, kljub malce daljšemu dopustu, udeležila te lepe poti tudi jaz, kot tretješolka. Še enkrat obema hvala!
No, pa smo šli:
29.1.11 Slovenija-Francija
Dopoldne smo odšli od doma. Vozili smo se cel dan, ker smo (kot ponavadi) zamujali. V Italijo smo prišli okoli 13.00, nič se nismo ustavljali, ampak kar nadaljevali pot čez Italijo, ki je kar velika. Na neki bencinski črpalki, kjer je Toyota pila, mi pa lulali, nam je prijazni gospod podaril igrače iz risanke Toy story 3. Zvečer je od Genove pa tja do Marseilla močno snežilo. Otroci smo zaspali, oči in mami pa sta se malo menjala za volanom in menda smo nekaj ur celo stali in spali na parkirišču.
30.1.11 Francija-Španija
Celo popoldne sem v oblačnem in vetrovnem vremenu brala knjigo Afriške pravljice. Ko sem nehala brati sem opazila zanimivo naravo, morje in velike rastlinjake.
Bili smo že v Španiji.
Videli smo veliko gradov, zgrajenih na težko dostopnih skalah in velikega kovinskega bika, ki je stal na griču.
Zvečer smo prišli na domenjeno mesto blizu pristanišča. Saj bomo jutri odpluli. Vsi so nas bili veseli, saj smo manjkali le še mi. Prišli pa smo celih 10 minut pred iztekom roka pregledov za tekmovalna vozila. Očiju je zopet uspelo, čeprav res v zadnjih minutah.
Na Toyoto smo dobili štartno številko 152. Nam pa je organizator dal posebne obeske z našimi imeni in kape z znakom Intercontinental Rally 2011. Pa lizike smo tudi dobili. Ko smo se sprehajali po campu so strici iz Anglije rekli, da imamo super začrtovane počitnice in da bi bili kar oni otroci našega očija in mami.
Zvečer je oči šel na sestanek - briefing, kjer je dobil navodila za naslednji dan. To pomeni en list papirja s koordinatami, kje poteka začrtana pot za naslednji dan. Med temi koordinatami –WP(Way Point) točkami na zemljevidu je nekaj zelo pomembnih in štejejo za tekmovanje CP-jev (Control Point). Več CPjev kot bomo »pobrali« (to pomeni prevozili v krogu 100m), več nam bo štelo.
CP-ji imajo različno vrednost od 50-350 točk.
Ker smo se prijavili v Adventure (avantura) razred, nam čas ne vpliva na uvrstitev. Le organizatorju se moramo po telefonu javiti, če vidimo, da ob 18.uri še ne bomo na cilju tega dne. Oči je na sestanku dobil tudi Spot oddajnik, ki oddaja signale satelitu in nas lahko organizator ali pa tisti, ki vedo kam pogledati , vidi, kje se nahajamo. Tako se počutimo tudi bolj varno.
31.1.11 Španija,Almeria – Maroko, Nador-Saidia
Imeli smo prvo etapo (zelo kratko) iz campa v pristanišče. Temu se po dirkaško reče prolog.
Skoraj cel dan smo bili na ladji.
Jedli smo zlatega piščanca (bedro z omako, ki je zlato-rumene barve). Ko smo pojedli smo šli v prostor, ki je v bistvu kot velika dnevna soba. Erazem je tam dobil prijateljico - Nadio.
Punca se ga je držala, kot bi bila naša in vse sta se zmenila, čeprav je bila španska Maročanka, tako jima je vožnja hitreje minila. Na ladji so bili zanimivi vzorci po tleh in stenah. Popoldne smo prispeli v Nador.
Kjer smo za urejanje papirjev ob prehodu meje porabili kar nekaj časa.
Na poti do prvega campa v Afriki smo pomagali motoristu, kateremu je motor že po nekaj prepeljanih kilometrih odpovedal poslušnost.
Spali smo na velikem parkirišču ob obali. Ponoči je deževalo.
1.2.11 Saidia - Figuig
Maroko, uradno kraljevina Maroko je obmorska država v severozahodni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje in Gibraltarsko ožino, na vzhodu na Alžirijo, s katero ima zaprto mejo, ter na jugozahodu na Zahodno Saharo, katere del sta okupirala skupaj z Mavretanijo, tako da ima prek zasedbenega območja dostop tudi do Mavretanije. Maroko je edina Afriška država, ki trenutno ni članica Afriške unije.
Ko smo se zbudili je na startu stala velika luža in naš oči se jo je, ne vem zakaj, izogibal. Ker je bil štart že nekaj čez 7. uro zjutraj, smo se samo toplo oblekli in se pripeli v sedeže. Kasneje smo zajtrkovali maroški zajtrk ob cesti – toplo veliko palačinko s sirom, njami.
Ko smo se vozili po brezpotju, smo opazili v senci majcenih grmičev sneg, čudno. Tudi oči in mami še nikoli nista videla snega v puščavi.
Afrika le ni tako vroča.
Na enem od prelazov smo pomagali skupini danskih motoristov. Enemu od sotekmovalcev je pač nagajal motor.
Vozili smo se cel dan in zelo nas je treslo.
Zvečer smo prišli v Figuig, kjer smo spali v kar čistem campu s toplo vodo.
2.2.11 Figuig-Merzouga
Zjutraj smo šli tankat in so nas hoteli ogoljufati. Pri denarju moraš biti kar previden.
Eden od organizatorjev je pod avto v širok potok postavil kamero in nastali so zelo dobri posnetki.
Pomagali smo trem gospodom - domačinom, ki so imeli probleme s kombijem Fordom. Dva sta se skregala in voznik potem ni hotel peljati drugega.
Starejšega gospoda smo potem peljali mi. V avtu res ni bilo veliko prostora, vendar me je mami vzela v naročje in smo se stisnili.
Ob poti smo videli tudi pogreb.
Zvečer smo se končno vozili po sipinah in jedli hrenovke.
3.2.11 Merzouga-Zagora
Zelo nas je treslo, saj je pot vodila čez kamnito puščavo.
Sedaj smo se že navadili vstajati zgodaj in potem zajtrkovati kar v avtu.
V vaseh smo razdelili prve kemične svinčnike otrokom.
Z mami sva s seboj vzeli celo škatlo šolskih potrebščin, ki bi jih radi podarili revnim otrokom.
Ob poti smo naleteli na skupino nemških motoristov s težavami. Oči in mami sta zopet priskočila na pomoč. Popoldan smo dohiteli omaganega motorista iz naše skupine. Ležal je sredi suhe struge , polne velikih skal in kamnov.
Oči mu je po počitku pomagal potiskati motor, volan Toyote je pa tačas prevzela mami.
Tule je tudi oči že imel dovolj kamnov, zato se ni pritoževal in je lahko mami vozila kar dolgo časa. Z motoristom smo se domenili, da vozimo skupaj, saj je bil zelo izmučen. Zvečer smo skupaj prispeli v Zagoro.
Tam je oči dal za vsak primer popraviti kolesni ležaj. Mehaniki so delo dobro opravili. Mami je med tem kar v mehanični delavnici skuhala kosičerjo (kosilo + večerja=kosičerja). V zameno za atova jabolka, ki smo jih razdelili otrokom ob delavnici, smo dobili od otrok živalice spletene iz palminih listov. Po večerji je mamici domačin pomil posodo.
V campu smo ugotovili, da smo na sipinah izgubili vinto za dvigovanje naše hiške-Maggioline in da nam je razneslo pivo v hladilniku. Najhujše pa je bilo, da je od tresljajev odpovedal računalnik, namenjen navigaciji. Tako se je oči ukvarjal s šotorom, priklopom ta starega Garmina za navigacijo, mami pa, poleg z večerjo in nami, tudi s čiščenjem hladilnika.
4.2.11 Zagora-Tata
Start smo zamudili. Mehaniki iz včerajšnje delavnice so nam namreč v mestu zjutraj izdelali novo vinto. Cel dan smo brali Cicidoje.
Na hribih so bili zanimivi vzorci.
V camp smo prišli še podnevi. Starejša francoska gospa iz lepega avtodoma je videla mami, ki je obešala oprane cunje na lestev po kateri splezamo v maggiolino in nam je zato posodila stojalo za sušenje perila. V zahvalo smo ji zvečer nesli čokoladni bombon.
5.2.11 Tata-Sidi Ifni
Peljali smo se skozi lep kanjon. V njem so rasle rože in veliko trave skratka vse je bilo živo.
Oči se je izogibal vaškim otrokom in je zato padel v luknjo ob poti.Na srečo ni bilo nič narobe niti z otroci, niti z nami in še manj s Toyoto. S pomočjo domačina in velike skale je Toyota hitro zlezla iz luknje.
Še vedno nas je cele dni treslo in verjetno je tudi zato Toyoti počila servo-volanska cev.
Oči jo je zvečer popravljal. Erazem, Marcel in jaz smo si zvečer podajali žogo. Erazem in Marcel sta na očijevem računalniku gledala risanko Cars. Z očijem sem šla na večerni sestanek- briefing.
V campu smo srečali prijatelja Janjo in Damjana, ki sta se vračala proti domu in z njima malce poklepetali. Tule zgoraj je link na njuno potepanje.
6.2.11 Sidi Ifni-Laayoune (Zahodna Sahara)
Na kratko o Zahodni Sahari.
Zahodna Sahara je ozemlje v Severni Afriki, ki na severu meji na Maroko, na severovzhodu na Alžirijo, na vzhodu in jugu na Mavretanijo in na zahodu na Atlantski ocean. Sestoji pred vsem iz puščavskih nižin in je eno od najredkeje poseljenih ozemelj na svetu. Največje mesto, v katerem živi čez polovico prebivalstva, je Laayoune. Zahodna Sahara je bila nekoč španska kolonija. Po odhodu španskih kolonizatorjev leta 1976 je Zahodna Sahara proglasila samostojnost, ki je bila že naslednje dni oskrunjena z vpadom maroške na severu ter mavretanske vojske na jugu.
V maroški invaziji leta 1976 je bila pregnana večina Sahark in Saharcev v sosednjo Alžirijo, kjer še vedno živijo kot begunke in begunci. Saharke in Saharci, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu.
Nadzor nad njo si lastita tako kraljevina Maroko, kot tudi gibanje za neodvisnost.
Servo-volanska cev je spet počila. Oči je rekel, da je tako kot, da bi za roge držal fino rejenega kozla.
Pot pa nas je vodila po zavitih brezpotjih in plažah.
Videli smo mesto duhov. To je nekaj povsem običajnega v tem delu sveta.
7.2.11 Laayoune-Dakhla
Oči je kupil novo cev in popravil Toyoto.
Videli smo prve razbitine ladje.
Kar naenkrat je avtu zmanjkalo elektrike in mi otroci smo se šli igrat na bližnjo sipino. Poklicali smo organizatorje in povedali, da imamo težave. Rekli so da nas bodo še malo počakali, potem pa šli. Očiju je napol uspelo popraviti Toyoto. Lahko smo se peljali, a nismo imeli navigacije , luči, smerokazov, …
Peljali smo se čez vojaško postojanko. Eden od čisto prijaznih vojakov je dal Marcelu in meni dateljne, Erazmu pa konzervo rib. Marcel je rekel, da jih bo nekaj prihranil za jutri. Ta jutri je bil že danes. Nasproti so se vračali udeleženci Rallya Budapest-Bamako. In glej naključje – tudi slovenska tekmovalna posadka se je vračala. Žal smo si le pomahali in pohupali. Mi smo imeli še zelo dolgo pot (etapa je bila že tako dolga preko 600 km, mi smo pa še vmes popravljali avto) z napol delujočim avtom in očija je zelo skrbelo, kako bomo lahko vozili po neznanih cestah v temi brez luči in navigacije. Zato Team Funck – oprostita, drugič se ustavimo!
Ob poti nas je pred mrakom tudi počakal glavni organizator Jiri z zdravnico. Skupaj smo srečno prispeli v camp. Zelo je pihalo. V campu smo izvedeli, da je imelo ta dan kar nekaj posadk resnih težav z vozili. Tu se je prvi del rallya končal in nekaj sotekmovalcev je zvečer prejelo pokale in nagrade, kajti tu zaključujejo svojo pot.
8.2.11 Dakhla-Motel Barbas
Ker smo imeli tokrat izjemoma pozen štart, je oči dopoldan uspel popraviti elektriko na Toyoti, tako, da smo zopet v igri. Trenutno imamo že kar veliko prednost pred ostalimi ekipami, saj nismo še spustili nobene pomembne točke. V campu sta bila naša soseda prijazna francoza. Vozili smo se samo tri ure. Oči je na poti ugotovil da je pozabil kartico za fotoaparat v campu pri sosedih. Stric Alban (francoski sosed) je bil tako prijazen, da je kartico dal organizatorju, on pa nam.
Do večera smo bili na prostem seveda si nihče ni upal dlje kot do ceste saj smo bili na področju min.
Veliko sem slikala.
Jedli smo maroško specialiteto – Tajine- zlatega piščanca pečenega v posebni lončeni posodi, pomfri in solato.
Erazem je zabaval domačine, z njimi gledal nogomet in komentiral zraven vse prekrške. Oči je poskušal vse mogoče, da bi vzpostavil internet, zjutraj mu je menda uspelo.
Marcel pa se je igral z avtomobilčki.
Zvečer smo zopet dobili napotke za naslednji dan, tokrat za prečkanje zaminirane meje med Marokom in Mavretanijo.
9.2.11 Motel Barbas-Nouadhibou
Mavretanija uradno Islamska republika Mavretanija je obmorska država v severozahodni Afriki.
Na zahodu meji na Atlantski ocean, na jugozahodu na Senegal, na vzhodu in jugovzhodu na Mali, na severovzhodu na Alžirijo in na severozahodu na Maroku priključeno ozemlje Zahodne Sahare. Svoje ime je dobila po starem berberskem kraljestvu Mavretanija. Njeno glavno in največje mesto je Nouakchott.
Skoraj cel dan smo bili na meji Maroko-Mavretanija, kjer je minsko polje.
Čisto na koncu je najnevarnejša španska cesta (kamnita cesta). Vse nas je bilo strah, saj ni dolgo, kar sta mino povozila dva francoska turista.
Srečno smo prečkali mejo. Hoteli smo pomagati sotekmovalcem, a so rekli da bodo zmogli sami. In so res.
Tokrat smo imeli eno od točk postavljeno tako, da se je moral oči do nje spustiti peš na ladijsko pokopališče.
Kampirali smo sredi mesta Nouadhibou in tu so že skoraj vsi ljudje temnopolti.
10.2.11 Nouadhibou-Nouakchott
Današnji cilj je Nouakchott. Kmalu zjutraj smo srečali sotekmovalce – Čehe, ob postanku smo skupaj pojedli slastno mavretansko lubenico.
Potem so šli oni naprej, mi pa počasi tudi.
Spet smo se srečali malce kasneje, ko so obtičali v pesku in od tu naprej smo pot nadaljevali skupaj. Mavretanski narodni parki so zelo dragi. Pravzaprav verjetno niso, le strici, ki jih varujejo so hoteli na hitro zaslužiti več, kot je običajno.
Zato smo se skupaj z obema češkima posadkama, po tistem, ko smo bili priča dobesednemu ropu motorista – plačati je moral 25 Evrov za enourno prečkanje parka - odločili, da gremo mi po svoje po CP-je in ne čez park.
Žal je morje tačas prekrilo CP6 in zato nismo mogli do nje.
To je edina točka, ki je nismo pobrali.
Z obema Josefoma – češka voznika- smo ravno ugotavljali, kje in kako naprej ali mogoče počakati na oseko, ko so se nam pridružili organizatorji.
Glede na nastalo mokro-peščeno situacijo smo potem vsi skupaj šli do campa v Nouakchottu.
V campu je bilo pravo dakarsko vzdušje, kajti kar nekaj avtov je bilo potrebnih popravil, ki so trajala dolgo v noč.
Mi smo mirno spali in nismo slišali nobenega ropota.
11.2.11 Mavretanija, Nouakchott-Senegal, St.Louis
Senegal je obmorska država v Zahodni Afriki južno od reke Senegal.
Na severu meji na Mavretanijo, na vzhodu na Mali, na jugu na Gvinejo in Gvinejo Bissau, na zahodu pa obkroža Gambijo in meji na Atlantski ocean.
Dan za prečkanje Mavretansko –Senegalske meje.
Pred mejo smo se peljali skozi park z veliko pticami in tudi z divjimi prašički.
Prvi smo prišli na mejo , čez Mavretansko smo prišli brez problema, pri Senegalu pa se je zapletlo - češ, da imamo prestar avto in smo tam čakali do noči.
Pri uradnikih je lahko govoril le oči, mami je morala biti pa tiho, taka so pač tu pravila. Resnica je bila v podkupnini, ki je tu nekaj običajnega, mojim staršem pa nikakor sprejemljiva. Zadevo s tem je razrešil organizator.
Prišli smo do Zebrabara (camp), kjer sem iz prijetne gugalnice gledala zvezde.
12.2.11 Zebrabar - Lac Rose - Dakar
Ta dan je bil cilj Lac Rose.
Srečali smo sotekmovalca Vladimirja in Daniela in pot smo nadaljevali skupaj. Po skupnem dogodku s pokvarjenim policajem, ki nam je kar nekaj zaračunal, ker smo pač turisti, smo mirno vozili dalje. Kasneje smo izvedeli, da smo jo mi še dobro odnesli – ostali so plačevali po veliko več, celo po naših cenah.
Skupaj smo se vozili po neskončnih savanah posejanih z baobabi,
med vasicami iz kolib, med kraji s sobotnim sejmom, pa tudi skozi paradižnikove vrtove.
Bilo je kot v labirintu.
Videli smo modre ptice,
zaljubljene osle,
črede krav,
jate velikih ujed,
veverice …
Moške na paši
in z vozovi,
ženske, ki so prale perilo v jezeru,
otroke, ki so se vedno smejali, čeprav so bili razcapani in videti lačni.
Ta etapa je bila ena najlepših na celi poti.
Prispeli smo na cilj
in spoznali kužka Nortona,
muco in gospoda belega petelina (ki se mi ni pustil fotografirati), stalne prebivalce campa.
13.2.11 Dakar – Dakar
Danes je zaključek rallya. Vozili smo se samo eno uro, pa še tisto smo se bolj hecali. Malo po štartu so nas vsi avti čakali. Krožilo so v velikem krogu, tako za hec. S tem so hoteli samo izkazati časti mami in očiju.
Želeli so naj vodita celo skupino zadnjo etapo, saj sta celo pot vozila perfektno, pomagala drugim in predvsem se je izkazala mami, ki je odlično navigirala.
Tu smo že vedeli, da smo zmagali in smo edini prevozili vse, razen odplaknjene točke.
Žal nas je v campu po zaključku etape pričakalo žalostno sporočilo. Uradniki so nam namreč dovolili obisk Senegala le za čas rally-a in se moramo tako jutri vrniti v Mavretanijo.
Mami je bila zelo žalostna, saj smo imeli načrte o vsaj tedenskem potepanju po Senegalu in obisku tudi kakšne šole, pa narodnega parka, vasi in še kaj.
Na srečo se mami v takih situacijah hitro znajde in je v campu zagledala nalepljen letak o narodnem parku, oddaljenem dobro uro vožnje.
Hitro si je skicirala zemljevid, oči je medtem komaj uspel napolniti gume in smo šli v park Reserve de Bandia. Videli smo veliko živali, najprej so nas pozdravile opice in kuščar.
Na vhodu smo se srečali tudi z gospo Jano, Slovenko, ki že leta živi v tujini, trenutno v Saliju. Tako nas je bila vesela, da nas je povabila k sebi v svojo vilo, žal zaradi papirnih težav nismo mogli sprejeti povabila.
No, potem smo pa dobili v avto vodnika po parku. Pa nam je kazal nekaj v grmovju in mi nismo videli nič.
Ko so se nam oči privadile smo opazili veliko žirafo skrito med listjem.
Srečali smo tudi divje svinje,
spoznali gospo in
gospoda noj,
pa plahe impale,
konjske antilope,
pa še vrsto drugih zanimivih antilop,
zebre,
zelene in rumene opice,
bivole,raznovrstne ptičke, želve,
krokodile in najpomembnejše-
nosorogov par. V Senegalu namreč živijo le štirje nosorogi in mi smo na srečo in zaradi prijaznega g. vodnika videli dva.
Park je ogromen in se lahko voziš par ur prosto med živalmi.
Bilo je čudovito.
Vodnik nam je tudi pokazal kako so
pod baobab že stoletja pokopani plemenski vrači.
Zaradi parka smo malce zamudili slavnostno večerjo,ne pa tudi podelitve. Prislužili smo si nagrado za 1. mesto v kategoriji Adventure in vsi – tudi mi otroci - smo dobili majhen spominek. Seveda smo dobili tudi pokal, spalno vrečo, polnilec za baterijo in kot se v teh športih spodobi – šampanjec, ki sta ga oči in mami delila skupaj s sotekmovalci. Bil je res en srečen dan.
14.2.11-16.2.11 Senegal-Mavretanija-Zahodna Sahara (Maroko)
Z osmimi ostalimi posadkami smo se odločili, da se zaradi varnosti in birokratskih težav skupaj čimhitreje vračmo do Maroka skupaj. Že na vse zgodaj smo se odpravili proti meji z Mavretanijo. Vozili smo se cel dan. Ustavili smo se šele ob polnoči.
Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Maroku.
Na meji Mavretanija-Maroko je prišel do nas neki fantek. Dali smo mu čokolado, zvezek in barvice.
Mami je v zameno od njegove mame dobila obleko.
S sotekmovalci smo se razšli v motelu Barbas. Bilo je kar težko, saj smo med dirko postali pravi prijatelji. Malo pred Dakhlo je Erazem rekel, da je videl enega naših z odprto havbo. Oči je obrnil avto in res sta bila »dva naša«. Vprašal ju je, če lahko kako pomagamo, a sta zmogla sama.
V Dakhli smo se končno skopali v banji in spali v lepem hotelu Sahara Regency.
17.2.11 Dakhla
Zajtrkovali smo tudi v hotelu. Oči je preizkusil kupljeni maroški instant internet in je deloval.
Zvečer smo se odpeljali na sipino, ki je bila ob plimi otok. Bili smo čisto sami, okoli nas je valovilo morje in nad nami je svetilo tisoče zvezd.
Umazano posodo, ki je ostala po zajtrku, sem pomila v morju.
Neki turisti so se hoteli dopoldan pripeljati na naš otoček, a so raje šli peš. Kasneje sem se šla kopat v morje.
Z Erazmom in Marcelom smo uživali v vožnji po sipinskem toboganu, gradnji bazenčkov in gradov iz peska.
Popoldan sem zaspala na soncu, katero me je med tem kar pošteno opeklo.
18.2.11 Dakhla - Boujdour
Navsezgodaj smo hoteli oditi. Pa je oči hotel peljati bolj ob morju, mami mu je rekla, kaj če bi šli po sipini in se je oči potem odločil za vmesno pot, katere rezultat je bil, da smo se pošteno vkopali v pesek. To niti ne bi bilo nič groznega, če ne bi bilo to na področju plime. Morje je bilo iz minute v minuto višje, avto pa je sedel v pesku. Na srečo je bil par kilometrov (še v vidni razdalji) stran nemški par s terencem. Mami se je hitro odpravila peš po pomoč, oči je kopal pesek in pripravljal Toyoto na rešitev iz peščenega objema, jaz pa sem skrbela za brata.
Pomoč je prišla pravočasno in skupaj z rešiteljima so ta veliki popili kavo, mi smo pa jedli super dobre banane in pomaranče. Po slovesu od našega otočka smo se odpravili še bolj na sever Zahodne Sahare.
Med potjo smo se odločili, da gremo zopet v vojaško cono nabrati školjke za spominke.
Večer nas je ujel v zelo lepem mestecu Boujdour, kjer smo najeli bungalov in kjer sem končno imela malo več časa za šolske knjige in naloge.
Do sedaj sem jih potegnila iz nahrbtnika le na mejah, kjer se je ure stalo.
Mami je poleg kuhanja imela ta veliko žehto, ker nam je že malo manjkalo svežega perila.
V tem campu je bilo veliko Nizozemcev z avtomobili, ki so dobrodelno šli proti Maliju.
19.2.11 Zahodna Sahara, Boujdour – Tantanska plaža, Maroko
Dopoldne smo bili še v bungalovu, kjer sva z Erazmom zunaj na igrišču igrala nogomet, pa tudi naloge sem še delala.
Oči je končno našel čas oprati Toyoto. No, potem ko jo je že celo opral z 1.5l plastenko, mu je mami pokazala, da ima camp tudi pralnico za avte …
Žal je prej nismo opazili, pa saj se oči ni nič pritoževal in mu je bilo kar všeč se igrati z vodo. Tudi pospravili smo po avtu, sicer ne za dolgo.
In zopet krenili na sever ob Atlantiku,
mimo zapuščenih, nasedlih ladij,
praznih mest duhov,
praznih obalnih čuvajnic vse do Tantanske plaže, kjer smo spali.
20.2.11 Tantanska plaža – Sidi Ifni
Ker je zjutraj zelo pihalo, nam je mami spekla palačinke za zajtrk kar v Maggiolini.
Šli smo na sprehod do morja, kjer smo videli kako lovijo rake in pobirajo školjke,
se igrali s »sosedovo« muco in potem smo se odpravili proti Sidi Ifniju.
Ob poti smo zavili še na grad, ki smo ga opazili že med dirko – Ksar Tafnidilt.
Kjer so bile ruševine starega gradu
in prelep, čisto novo zgrajen grad s sobanami in bazenom.
Tam smo se malce igrali.
Nato smo nadaljevali pot po dolini reke Draa do plaže Blanche (bela obala).
Ker je bila še visoka plima, smo najprej pojedli kosilo,
se igrali in šele par ur kasneje smo se lahko peljali po plaži do Sidi Ifnija.
Žal ta plaža ni tako bela kot ima ime, ampak je tu vse polno smeti, ki jih naplavi Atlantsko morje. Od naftnih madežev do praznih plastičnih posod, vrvi za privezovanje ladij, sodov z neznano vsebino
in med vsem tem smo videli kar nekaj razpadajočih trupel delfinov, mislimo,
da celo del okostja kita in ostalih žal poginulih živali. Zvečer smo prispeli v že znani camp Sol y Mar.
21.02.11 Sidi Ifni
Dopoldne sem delala za šolo.
Okoli poldneva smo šli na sprehod v mesto, kjer smo jedli okusno kosilo in nismo našli sladoledarja, niti sladoleda.
Sta pa Erazem in Marcel sama kupila banane,
jaz sem šla pa v pekarno po kruh.
Po aveniji pred campom so strici obrezovali palme. Z veseljem so nam pokazali kako se to dela. Zvečer smo šli še na en sprehod ob obali, kjer je mami našla naravno spužvico. Jaz sem pa našla kamen, ki je v vodi roza barve, na suhem pa je bel.
22.02.11 Sidi Ifni - Marakech
Zjutraj smo si zastavili za cilj Marakech.
Na poti do njega smo videli naravne mostove ob Atlantiku,
nasade pomaranč,
oljčne in arganove nasade,
prečkali prelaz Tizi-n-test na 2100m, kjer so bile zopet krpe snega.
Zvečer smo prišli v Marakech, kjer smo najprej zavili v stari center-medino. Vožnja z avtom po večernih ozkih ulicah je bila razburljiva, zato smo ta podvig opustili in poiskali camp, oddaljen 13km iz Marakecha.
23.02.11 Marakech
Dopoldan sem fotografirala pave po campu in delala za šolo.
Popoldan pa smo s kombi-taxijem šli do mesta.
Tokrat smo si peš ogledali raznobarvno medino,
končno našli sladoled
in šli smo v KFC.
Na trgu nama je z mami teta narisala tatoo na roko.
Erazem in Marcel pa sta se zabavala z opicami in kačami.
Zaradi prevelike gneče in hrupa mi je bilo kar zoprno in me je začela boleti glava.
Zvečer smo bili, ob vračanju v camp, priča kraljevemu avtomobilskemu sprevodu. Ceste so bile zaprte, ob cesti so ljudje pozdravljali kralja, ki se je v nasprotno smer peljal v enem od mnogih luksuznih vozil.
24.02.11 Marakech – Boumalne Dades
Šli smo na prelaz Tizi-n-Tichka, na 2260m.
Na poti je manjkalo kar nekaj ceste. Prišli smo v dolino Dades
in spali pri Berberu doma v prekrasnem gradu. Čeprav smo se težko sporazumeli, smo bili sprejeti kot kralji.
Igrali smo se z domačimi otroci. Dali smo jim zvezke in barvice. Mala deklica in deček sta bila na začetku plašna. Deček se je prvi opogumil, deklica pa je našla zatočišče pri mami. Starejša deklica je pomagala mami, deček pa dedku. Tu je nastala tudi moja pravljica-Hiša pripoveduje.
25.02.11 Boumalne Dades – Midelt
Erazem, starejši deček in jaz smo igrali nogomet. Nerodno sem stopila na žogo in padla. Koleno me je zelo bolelo. Kmalu po tem smo odšli.
Ko smo se vozili smo opazili da imajo osnovnošolci telovadbo kar na cesti , saj so pod nadzorom učitelja sredi ceste igrali nogomet.
Pot smo nadaljevali po slabi poti in nismo bili prepričani, da nas bo pripeljala v želeno dolino. Nekje na slabi polovici smo se srečali z nemškima turistoma v rent-a- carju, ki sta se spraševala enako vprašanje. Na srečo smo imeli oboji pozitiven odgovor.
Kasneje smo višje od Triglava postavili malega snežaka.
Pri delu nas je opazil pastirček. Dali smo mu pomarančo in zelo se je razveselil. Nekdo je zvečer v mestu v avto nesramno vrgel škatlico od cigaret. Spali smo v campu Timnay in tu nas je kar dobro zeblo.
26.02.11 Midelt - Nador
Vozili smo se cel dan. Na kosilo smo šli v lokalno hitro restavracijo, na super pečeno kokoško z dodatki. V pristanišču smo kupili karte za ladjo, pa so jo stornirali, ker so šle pomagat beguncem v Libijo. Na srečo je bil gospod, ki nam je prvi prodal karte za odpovedano ladjo, pomagal in uredil karte pri drugi agenciji. Tako, da smo zvečer vseeno odpluli proti Evropi. Na ladji smo spet lahko gledali risanke, saj je oči lahko polnil računalnik.
27.07.11 Maroko, Nador– Španija, Almeria – Barcelona – Francija, Cannet des Maures
Čez mejo smo prišli 1,2,3. Nismo rabili niti 5 minut in smo se
ob 7 uri zjutraj že vozili po Španiji.
Za kosilo smo bili v Mc Donaldsu v Barceloni in za večerjo že v Franciji.Ker smo v Mc Donaldsu dobili balone, so po avtu leteli baloni (eden je odletel po svoje). Spali smo v hotelu F1, kjer nas je sprejel zelo prijazen gospod.
28.02.11 Francija, Cannet des Maures – Italija – Slovenija, Mengeš
Hitro smo prevozili Francijo, Monaco, v Italiji nas je v Genovi zopet pozdravil sneg, brrrr. In zvečer smo prišli domov.
|